POIESIS SEBSTVA
Dokumentarno - plesna predstava 2016
Projekt Poiesis sebstva gledalcu na izkustven, informativen in metaforičen način predoči
razmerja med telesom, prostorom in fizikalnimi zakonitostmi, ki obema materialnostima
vladajo.
Foto: Marcandrea
Koreografinja in teoretik skozi lastno telo doživljata, beležita in dokumentirata pomen različnih teles.
Metoda reflektivne pozornosti vključuje njuno individualno izkušnjo. Proces opazovanja prek različnih
pogledov individualne izkušnje beleži, dokumentira, s čimer tvori izviren preplet notranje introspekcije
»nezaznavnih izkušenj«, jih artikulira v jezik in sooča z odrsko realnostjo.
Proces sta prestavila v polje plesne predstave in tako zgradila intrigantno instalacijo situacij,
kamor je posredno vključen gledalec, ki opazuje in kmalu spozna da ves čas tudi tvori odrsko
podobo.V samem naslovu je skrit pomen celotne zasnove predstave, ki temelji na angažiranem
gledalcu.
Projekt Poíesis sebstva
je nadaljevalna faza nekega dolgoročnega procesa, ki ga je Snježana Premuš začela s Fizičnimi manifestacijami med leti 2012 in 2015.
V seriji predstavitev studijskih procesov, ki jih je koreografinja vodila s plesalci zelo različnih provinienc, s katerimi je preizkušala metode telesne prakse BMC
(body-mind centering), je k sodelovanju povabila gledalce različnih profilov, poklicev in strok, da bi skupaj z njimi ugotovila, kako je telesno kreiranje percepcijskih
podob sporočljivo in kakšne smisle prozivaja, kako se bere, razbira in kaj je nemara očesu nevidno.
Zelo hitro je postalo jasno, da telesno delo ni samo stvar plesalca, ampak tudi gledalca in da je nemara gledalsko telo tisto, ki bi se po analogiji z “atletiko očesa”
(kot je nekje gledalsko pozicijo označila Eda Čufer) lahko preimenovala v atletiko gledaklskih perceptov.
Na teh predstavitvah in pogovorih je med leti 2012 in 2015 sodeloval tudi plesni kritik, zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar in Snježana Premuš
ga je povabila na skupna srečanja v studio, kjer sta začela deliti drug z drugim svoje prakse.
Dokumentarno plesna predstava, ki je nastala iz omenjenih srečevanj, je strukturirana v serijo situacij, v katerih se neinvazivna aktivnost gledalcev in akterjev predstave izpostavlja izkustvenim možnostim pretvorb telesa v jezik in jezika v telo na mestih, kjer je telo vselej že jezik in jezik zaloga telesa.
Kar nemara zveni zapleteno je zelo preprosto: vstop v meta-fizičnost je na neki način vselej pogojena z materialnim, telesnim. Nikakšrne mistike ni v tem, reči so ponavadi v tem smislu vselej pogojene s konkretnim, skrajno konkretnim.
Predstava uporablja mešanico različnih umentiških sredstev in elementov (predmete, telesa, podobe in jezikovna sredstva) ter vrsto zelo preprostih kinetičnih elementov in akcij v prostoru. Na neki način gledalcem sporoča razultate večmesečnega procesa, pri čemer se odpoveduje možnosti, da bi jih gledalci sprejemali samo od daleč.
Beseda poíesis (gr.), ki se je od prvih stoletij našega štetja naprej zložno selila v literarno polje,
kjer je na koncu pristala kot oznaka za pesniško umetnost, je v klasični dobi grške antike pomenila rokodelsko
dejavnost: izdelovanje, za katerega se je predpostavljala določena veščina, spretnost ali technē. V obodbju,
ko se borimo za razširitev pojma koreografsko ali plesno delo, se zdi igra z njegovo izvorno delovno konotacijo smiselna.
Sebstvo je vsota odnosov-podob, ki niso nič drugega kot naše telo, “telo kot podoba, ki se ponuja drugemu telesu” (Jean-Luc Nancy: Corpus).
Srečko Horvat v svoji knjigi Radikalnost ljubezni trdi, da je treba ljubezen na novo izumiti zunaj polja komodifikacije, kar razume kot pogoj revolucije.
Dalo bi se trditi, da je naš sodobni vsakdan pogojen z neko suspeznijo telesa, polno imunitarnih strategij, samozaščit in antivirusnih programov: našo
protezo kapitalizma, ki jo sprehajajo po svetu naše biografije je treba de-suspendirati, spremeniti – v telo.
Reaktivirati je potrebno naše percepte.
Poíesis sebstva seveda nima namena rešiti sveta,
vendar se ne želi izogniti njegovim stvarnim problemom.
Povezava - video:
