Amplified body / 2000

S predstavo Amplified body se je po študiju v Londonu, Snježana vpisala v zgodovino slovenskega plesa.  Projekt je nastal kot prvi v vrsti raziskav dialoga med zvokom in gibom, plesom in glasbo na digitalnem polju in spada v berlinsko obdobje. V Letu 2001 se je Snježana lotila te teme z glasbenikom Ignaz Schickom.

 

“…predstava je verjetno nekaj najbolj daljnosežnega in vrhunskega, kar je kdajkoli na polju sodobnega plesa pri nas korespondiralo s sedanjostjo..

V predstavi je zvočno polje med drugim ta fantazmagorični podaljšek, sonična manifestacija telesnega razcepa, ki napolni prostor, da bi lahko zakomunicirala z gledalcem. In ozvočeno telo zakuminicara s svojo natančnostjo, s svojo pametjo in s svojo sedanjostjo, ki nagovarja kot najboljša znanstvena fantastika. Ter s svojo neizmerno lepoto. Prelomna predstava.”

( Rok Vevar, Večer )

 

 

 

(Maska – Produkcija – Scenska, 5. 6. 2006. And Mreža za sodobni ples 2011))

V kontekstu sodobnega plesa so se pri nas predvsem z avtorji kot Mateja Bučar, Emil

Hrvatin, med mlajšo generacijo pa v projektih Nine Meško in Snježane Premuš zgodili podobni ustvarjalni premiki kot v polju vizualnih umetnosti v 60. in 70. letih. V njih je kanonizirano avtonomno telo kot fetišizirani estetski objekt gibanja v prostoru in času bodisi reducirano v polju njegovih različno konceptualiziranih »podaljškov« v prostor (Mateja Bučar, Snježana Premuš) bodisi postavljen v problemsko razmerje do različnih ideoloških vidikov spektakelskih praks (Emil Hrvatin, Collect-if, Nina Meško in Tanja Lažetić) bodisi (delno ali v celoti) premeščen v kak drug medij, skozi katerega umetnik na raven znaka pripelje problematiko posredovanih realnosti (Emil Hrvatin, Snježana Premuš, Mateja Bučar).

Podoben –vendar na zvočni ravni – je tudi postopek Snježane Premuš v predstavah From Scratch # 2 – Amplified Body 1 & 2 (2001, 2003), v katerih raziskuje predvsem razmerja med zvokom in telesom ob dejstvu, da je v sodobnem svetu vse potencialno podvrženo digitalni pretvorbi. Ob pomoči sodelavcev Ignaza Schicka to izhodišče izpelje in izrazi – ustvari polje, v katerem izvaja plesne duete s svojo lastno digitalizirano telesno podobo, ki se za mešalno mizo njenega sodelavca pretvori v vrsto modificiranih zvočnih slik.

Predstave Mateje Bučar in Snježane Premuš se tako vpisujeta v problematiko telesne prezence, njene efemernosti in (plesne) pisave.

 

 

Zgodbe o Telesu1

 

“Predstav, ki jih je Snježana Premuš uprizorila tako doma kot v tujini, kjer danes deluje, je bilo več, vsaka od njih pa je na njej svojevrstni način povsem nova, tako v gibanju kot po tematiki, ko vedno znova odkriva gibalne razsežnosti in možnosti sodobne plesne izpovedi.

..

Snježana je ponovno presenetila v prikazani sugestiji o telesu – obešalniku želja in navad, skupaj s celotno ekipo je uprizorila še eno zanimivo in dobrodošlo odrsko tvaritev.”

(Večer, Daliborka Podboj)

 

         »Možgani vohajo instinkt.« In kdo je najboljši medij instinktov, če ne telo? Prav z njim, s telesom namreč, začnemo izkušati lastno individualnost skozi gibanje ter s čuti raziskujemo svet okoli sebe. Kolikor bolj sežemo ven, v svet, toliko ta poseže v nas, zato lahko na telo simbolično gledamo kot na akumulator čustev, spominov, psihičnih brazgotin, ki se vanj naselijo in oblikujejo lastnika. S plesalci Plesne Izbe Maribor pa je v prvi predstavi v sklopu šestih, ki še sledijo, koreografinja Snježana Premuš izpostavljala prav to; psihično oziroma arhetipsko vsebino, ki nagovarja gledalca skozi specifičen telesni del, tako da le-ta sam postane protagonist.

 

Koreografinja in plesalka Snježana Premuš, po rodu Mariborčanka, se na tak način loteva raziskovanja telesa kot prostora manifestiranih psihičnih, čustvenih in arhetipskih sledi. V njej prepoznavnem pristopu h koreografiranju pa se kot že v 14 letih svojega ustvarjalnega dela na subtilen, nekonvencionalen način ukvarja z odnosom telesa do vsega ostalega, celo telesa do samega sebe. Če bi predstavo ubesedili, bi bila to knjiga, ki jo morate imeti na polici.

Lili Mihajlović, ŠOUM

          

          

Extract from the Review on Stories of the Body 1

TO WHICH SCHIZOPHRENIC PERSONAS IS SNJEZANA PREMUS REFERRING TO?   

 

“To all of us, to some extent. The eternal fight of «I am» and «I want» that never come to an easy resolution. The roles that we use for communicating with the others have to deal and come in opposition also with our desires; this conflict creates a hybrid model of behavior that many times escapes from our control.

Sharp is also the comment of the choreographer for our continual effort for imitation of different types and patterns that leads us to saturation and ridiculousness.

 

 

Tree bodies, a lot of identities. The Egos confronting the Alter Egos, the Masks reflecting the faces, the social behaviors struggling against the instincts.

Everything mixed up, already said and given thousand times, but Snjezana Premus gave in this effort her personal way of seeing things. A clear vision, with humor and investment (deposit) of soul.

 

 

Snjezana Premus with this play had showed the way of a dancer’s transition from his/her personal space to the space of the performance and also she had made a comment on to our expectations for his role. In the same way she touched my worries already expressed above.”

(Softsi, Dance Magazine, Athens)

 

 

 

Move As / 2008 - 2011

Predstava avtorice Snježane Premuš in izvajalca Primoža Bezjaka je, po uspešni premierni uprizoritvi v Ljubljani, bila izbrana kot najboljša predstava 2009 po izboru publike  na Gibanici - Slovenskem bienalu sodobnega plesa. Sledila so gostovanja na Festivalih v Avstriji, na Mažarskem, Makedoniji, Grčij, ter ponovno v Ljubljani na Balkan Dance Platform 2011.

….. metatelesne, metafiziološke pokrajine bodisi komičnih, fantazijskih ali pa metafizičnih podob, v katerih emancipirana zavest o telesnosti ali človeški utelešenosti proizvaja intenzivno meditativno atmosfero, kjer utrip telesne prezence z zvočnimi in svetlobnimi variacijami na odru pulzira v dinamičnem in inventivnem preoblikovanju.

Katja Praznik  (Dnevnik )

 

 

 

Tiho telo / 2008

….ja avtorica svoje raziskovanje integrirala v nov preplet realnosti telesa in zvoka. Še več, transponirala ga je v novo obliko, v kateri zvočnost in telesnost dobita še konceptualno poudarjeno vizualno in čutilno dimenzijo. Učinek tega novega prepleta daje vtis, da je zvočno-telesna raziskava dobila svojo "zgodbo" in s tem izredno samosvojo predstavo, katere materialnost je sočasno večplastna. Njihove meje so hkrati jasne, a njihova razločenost vzpostavlja in gradi intrigantno atmosfero strukturirane emocionalnosti v inventivne predstave.

Tiho telo pravzaprav ni predstava, ki bi se ukvarjala s tišino telesa na dobeseden način, temveč tišino jemlje kot stanje, ki nastane po gibanju telesa, pri čemer je gibanje definirano kot odhajanje. Tišina je torej tisto, kar ostane in v svoji nemilosti odpre percepcijske kanale za vse druge čute, tudi za uho. Tišina telesa postane plesna predstava.

… In to v izjemno dovršeni, učinkoviti interakciji med obema medijema, ki generira nenavadne časovne preskoke in gledalca pravzaprav premika v poseben doživljajski/zaznavni prostor, kjer ustaljeno logiko zamenja lirična poetičnost plesalkine telesne in gibalne prezence.

Tiho telo v predstavi Snježane Premuš paradoksalno nikoli ni zares tiho, četudi zvoke proizvaja v odnosu in s pomočjo giba in rekvizitov, temveč nam skozi navidezno tišino govori zgodbo o tem, kaj se dogaja, kadar mislimo, da je telo tiho. Dobimo torej neke vrste navzven obrnjeno notranjo sliko, negativ, na določen način primerljiv s konceptualnim obratom Johna Cagea in njegovo skladbo 4'33, ko so vsi šumi v dvorani postali glasba/zvok. Vendar pa avtorica negativa tihega telesa v predstavi ne uprizori zgolj skozi en sam element, temveč ga razplasti v več elementov, ki tvorijo izjemno pomensko in atmosfersko gosto, vizualno učinkovito plesno predstavo. 

(Katja Praznik, Dnevnik)

 

 

 

Dvojnik / 2012

Prizor, v katerem je skozi navidezno, z izvirnikom neskladno odslikavo razprto vprašanje identitete, preide v projekcijo plesalkinega obraza, ki se mu med zvoki korakov pridružujejo in ga zapuščajo podobe njenih obrazov, posnete iz različnih kotov, s čimer režiserka v imaginarnem ustvari tisto, kar je v realnosti nemogoče - izstopiti iz samega sebe, se obkrožiti in se iz različnih (v resničnosti nam sicer nevidnih kotov) opazovati in prepoznavati.

Poleg plesno in perfomersko izvrstne izvedbe Tine Valentan intermedijsko plesno predstavo Dvojnik odlikuje premišljena izpeljava izhodiščne ideje necelega telesa, ki ga premene njegovih podob in abstraktne vizualije izmenjaje celijo in razpirajo

Delo, Mojca Kumerdej

 

 

 

 

Inteligentno telo v Galeriji Vžigalica Septembra 2012

 

Jedrt Jež Furlan, publicistka, kritičarka, ….                                                                                                                                                                  Že sama ideja, da dve nekoč vodilni balerini razkrivata nevidno ali vsaj tisto, na kar ob samih prezentacijah veščine in zgodbe v plesu ostaja neopazno – je preverjena in zanimiva.

Nebroj plesnih projektov znanih in antologijskih imen sodobnih scenskih praks se nenehno spopada z enigmo telesa. Tistega, kar telo izraža. Predstavlja. Raziskava, proces in razstava avtorice Snježane

Premuš je odkrivala ravno ta neulovljivi pogon telesa. Vrhunski plesalki, ki sta preverjeno odlični balerini, igralki, koreografinji in performerki sta nam skozi fotografski del razstave odkrivale neoprijemljivo, nevidno. Podobe telesa, ki nam v pogonu življenja uhajajo. Fokusirani deli, ki brez distance odprejo plat manipulacij pogleda, vdolbin, ki spominjajo na neko drugo, manj človeško, pokrajino. Detajli telesa, zvok predstave brez telesa, soočenje labodjih obratov na videu z nagačenim medvedom so oprijemljiv in vidni manevri prezentacije telesa, časa, minljivosti in nemiljivega.

Vsekakor je bila razstava, prvi razkriti del projekta, dovolj intrigantna, da si zasluži nadaljno podporo, ki bo vodila v projekt. Raziskav telesa je pravzaprav, paradoksalno, malo v sodobnem plesu. Te se bolj osredotočajo na stanja, zgodbe, perfomativnih zarez v telo je manj. Projekt odlikuje brezčasnost, lovi teme in detajle, ki so nenehno prisotni, kar pa jih ne postavlja vedno v fokus dogajanja. Tudi zato so pomembni.

 

Marija Skočir, kuratorka in umetniška vodja Galerije Vžigalica

The experimental phase of the project Intelligent body was presented in Vžigalica Gallery, which was an important step in developing the scenario of the upcoming documentary. The space of the gallery offered an ideal place for choreography work with the dancers, who were building an art work, that merges two quite hardly compatible dancing practices -  the ballet and modern approaches to body and movement. The outcome of this experimental phase was not only some research result, but an multimedia gallery presentation, made by some ambitious artists from different fields, who managed to combine several other media with the idea of a dancing performance– the installation, video, photography and experimental music. The exhibition stayed on for few days and the presented approach had very positive feedback from the visitors of our gallery, while it gives a new perspective on experiencing the contempory dancing practices.

 

 

Stalna zbirka zdanjšnjosti  2012 - Kolektiv Federacija,

ODZIVI UMETNIKOV

 

Organskost takšnega načina komponiranja in razmišljanja mi je zelo blizu, vendar je njeno udejanjanje nekaj povsem novega v našem prostoru.

Nataša Kos Križmanič, plesna ustvarjalka in refleksologinja

 

Ob gledanju ali tokom gledanja sem absolutno začutila, da se je moje telo uglasilo z vami: tudi jaz dobim neke vrsto senzibilnost za prostor, svoje telo, timing.

Kajta Legin, plesna ustvarjalka

 

The listening. This was the first impression: tense, strong connection between you – openness from the side of each performer on the happenings in the whole space.

Gyula Cserepes

 

 

 

 

 

Diplomska naloga (AGRFT) 2013 “Zgodbe o telesu: Vzgibi in spolne identifikacije plesnega telesa Snježane Premuš”, avtorice Nataše Berce,

 

Zgodbe o telesu

Njena plesna telesa so v nenehnem dialogu sama s sabo, preizkušajo lastne meje oziroma telesa preizkušajo svoje plesalce. Tako nastanejo nove gibalne palete, pri katerih ni več jasno, kdo postavlja pravila. Telesne razsežnosti ali bolje poti telesa in njegovih delov so kljub fiziološkim omejitvam lahko neomejene.

Sodobno plesno telo je subjekt, enotna entiteta duše in telesa, ki se, kot pravi Merleau-Ponty, zgodi tudi skozi gibanje telesa.

 

 

Move as

postavlja v središče obravnave moško telo in hkrati tudi misel, kaj pomeni delati s točno določenim telesom. To telo se zaplete v samo sebe in performer izkusi nemoč obvladovanja lastnega telesa. Um pusti svoje telo na cedilu. S tem Premuševa potihoma parodira kartezijansko vero v delitev duše in telesa.

 

Performerjevo telo je ves čas v gibanju, tudi kadar je statično, saj takrat že notranje valovi v pričakovanju premikov, ki se bodo zgodili, ko bo telo reagiralo na notranje impulze, za katere ni nujno, da so miselni. Telo ne pripoveduje zaključene zgodbe, prepušča le zgodbe, ujete v telesu samem.

 

 

 

 

 

FIZIČNE MANIFESTACIJE

Ples razgrinja naše identitete, Ana Schnabl, Dnevnik, Onkraj giba

19/12/2014, Ana Schnabl

 

 

Ko plesalka in koreografinja Snježana Premuš pripoveduje o svoji profesionalni poti, se poslušalca zlahka polasti občutek, da sodi med tiste redke ljudi, ki so k določenim vsebinam preprosto poklicani. Na njeni poti je malo naključnega, čeprav je nikoli niso gnale posebej trdovratne ambicije ali hotenja. Premuševa dela in živi s tokom, kakor se s tokom krepi in stara tudi telo – jedro njenega zanimanja. Tokovi in tekočine običajno vedo bolje, bi lahko rekli.