POIESIS SEBSTVA

 Dokumentarno - plesna predstava 2016

 

 

 

 

Projekt Poiesis sebstva gledalcu na izkustven,  informativen in metaforičen način predoči

 razmerja med telesom, prostorom in fizikalnimi zakonitostmi, ki obema materialnostima

 vladajo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Foto: Marcandrea

 

 

 

 Koreografinja in teoretik skozi lastno telo doživljata, beležita in dokumentirata pomen različnih teles.

 Metoda reflektivne pozornosti vključuje njuno individualno izkušnjo. Proces opazovanja prek različnih

 pogledov individualne izkušnje beleži, dokumentira, s čimer tvori izviren preplet notranje introspekcije

 »nezaznavnih izkušenj«, jih artikulira v jezik in sooča z odrsko realnostjo.

 

 Proces sta prestavila v polje plesne predstave in tako zgradila intrigantno instalacijo situacij,

 kamor je posredno vključen gledalec, ki opazuje in kmalu spozna da ves čas tudi tvori odrsko

 podobo.V samem naslovu je skrit pomen celotne zasnove predstave, ki temelji na angažiranem

gledalcu.

 

 

 Projekt Poíesis sebstva

 je nadaljevalna faza nekega dolgoročnega procesa, ki ga je Snježana Premuš začela s Fizičnimi manifestacijami med leti 2012 in 2015.

 V seriji predstavitev studijskih  procesov, ki jih je koreografinja vodila s plesalci zelo različnih provinienc, s katerimi je preizkušala metode telesne prakse BMC

 (body-mind centering), je k sodelovanju povabila gledalce različnih profilov, poklicev in strok, da bi skupaj z njimi ugotovila, kako je  telesno kreiranje percepcijskih

 podob sporočljivo in kakšne smisle prozivaja, kako se bere, razbira in kaj je nemara očesu nevidno.

 Zelo hitro je postalo jasno, da telesno  delo ni samo stvar plesalca, ampak tudi gledalca in da je nemara gledalsko telo tisto, ki bi se po analogiji z “atletiko očesa”

 (kot je nekje gledalsko pozicijo označila Eda  Čufer) lahko preimenovala v atletiko gledaklskih perceptov.

 Na teh predstavitvah in pogovorih je med leti 2012 in 2015 sodeloval tudi plesni kritik, zgodovinar in arhivar  sodobnega plesa Rok Vevar in Snježana Premuš

 ga je povabila na skupna srečanja v studio, kjer sta začela deliti drug z drugim svoje prakse. 

 

 Dokumentarno plesna predstava, ki je nastala iz omenjenih srečevanj, je strukturirana v serijo situacij, v katerih se neinvazivna aktivnost gledalcev in akterjev  predstave  izpostavlja izkustvenim možnostim  pretvorb telesa v jezik in jezika v telo na mestih, kjer je telo vselej že jezik in jezik zaloga telesa.

 Kar nemara zveni  zapleteno je zelo  preprosto: vstop v meta-fizičnost je  na neki način vselej pogojena z materialnim, telesnim. Nikakšrne mistike ni v tem, reči so  ponavadi v tem smislu  vselej pogojene s  konkretnim, skrajno konkretnim.  

 Predstava uporablja mešanico različnih umentiških sredstev in elementov (predmete, telesa, podobe in jezikovna  sredstva) ter vrsto zelo  preprostih kinetičnih  elementov  in akcij v prostoru. Na neki način gledalcem sporoča razultate večmesečnega procesa, pri čemer se odpoveduje  možnosti, da bi jih  gledalci sprejemali  samo od daleč.    

 

 Beseda poíesis (gr.), ki se je od prvih stoletij našega štetja naprej zložno selila v literarno polje,

 kjer je na koncu pristala kot oznaka za pesniško umetnost, je v klasični dobi grške antike pomenila rokodelsko

 dejavnost: izdelovanje, za katerega se je predpostavljala določena veščina, spretnost ali technē. V obodbju,

 ko se borimo za razširitev pojma koreografsko ali plesno delo, se zdi igra z njegovo izvorno delovno konotacijo smiselna. 

 

 

 Sebstvo je vsota odnosov-podob, ki niso nič drugega kot naše telo, “telo kot podoba, ki se ponuja drugemu telesu” (Jean-Luc Nancy: Corpus).

 Srečko Horvat v svoji  knjigi Radikalnost ljubezni trdi, da je treba ljubezen na novo izumiti zunaj polja komodifikacije, kar razume kot pogoj revolucije.

 Dalo bi se trditi, da je naš sodobni  vsakdan pogojen z neko suspeznijo telesa, polno imunitarnih strategij, samozaščit in antivirusnih programov: našo

 protezo  kapitalizma, ki jo sprehajajo po svetu naše  biografije je treba de-suspendirati, spremeniti – v telo.

 

Reaktivirati je potrebno naše percepte.

Poíesis sebstva seveda nima namena rešiti sveta,

vendar se ne želi  izogniti njegovim stvarnim problemom. 

 

 

 

 

Povezava - video:

https://vimeo.com/202053539