V filmskem novem minimalizmu predstavlja plan-sekvenca statični okvir, ki ujame pogled v dinamiko dogajanja. V  takšnih sekvencah se običajno dogajajo le minimalistični premiki, vendar se pogled umirja in ne išče več. Gledalec se uskladi s svojimi občutji in postaja pozoren na vsakdanjosti, ki pridobijo težo in pomen. 

 

Senzorično-motorične metode, ki jih uporabljam v svojem delu, predstavljajo soroden, mirujoč okvir, znotraj katerega lahko protagonist  doseže »navidezno« izpraznjeno površino pola. Vsak dražljaj ali nov podatek postaja pomembna opora zaznavanju, odločanju in delovanju.

 

Metoda reflektivne pozornosti vključuje individualno izkušnjo, s čimer tvori izviren preplet notranje introspekcije »nezaznavnih izkušenj«, jih artikulira v jezik in sooča s svetom. Hkrati opazuje, če in kako ga/jo to povratno spreminja.

​

Fokus raziskave so različne »strategije« prevoda percepcijskih podob, ki skozi izkušnjo vznikajo v jezik. Skozi ta kompleksen proces se vzpostavljajo različne telesne/plesne pisave, ki se v končni obliki manifestirajo na odru. 

​

Telesna podoba oziroma proces, v katerega je vpeta, tako nujno vpliva tudi na poetično podobo odrskega jezika.

​