top of page

 

2019

Ta "skrivni" proces plesalčevega telesa vidno odrsko podobo tudi sooblikuje, kljub temu pa je gledalcem viden in berljiv v različni meri. Prav na tej točki Poiesis sebstva naredi bistven premik – odrsko podobo (in podobo telesa, njegovega jezika/izraza) v klasičnem smislu odstrani in jo odstira šele skozi osebno izkušnjo vsakega "gledalca". 

Nika Arhar RTV SLO, 2016.

S tem preizprašuje razmerje izvajalca in gledalca, slednjega kultivira, dogodek pa s svojo subtilno naravo pusti močan čutno-čustveni vtis, saj nič ne »poučuje«, temveč zgolj naslavlja določena vprašanja, na katera pa si gledalec (zahvaljujoč trajanju) odgovori že tekom uprizoritve oziroma jih pusti odprta za kasneje.

Rok Kravanja, igralec, SMEEL 2018

 

Dogodki, h katerim tako zastavljeno raziskovanje Snježane Premuš teži, nikakor ne poudarjajo konfrontacije med akterji in občinstvom, ampak z globino doživete izkušnje omogočajo skupno zaznavo in predlagajo gradnjo skupnega prostora zaznave. Na tej ravni bi že lahko govorili o etiki odrskega dogodka, ki se ne vzpostavlja kot rez in nasprotje ali celo konflikt med dvema stranema, temveč kot so-zvočje, so-čutenje, empatija, kar morda prispeva h gradnji zavesti in čutenja, ki presega zgolj prostor umetnosti.

Suzana Koncut, SMEEL 2018

Zaradi nedefiniranega konca se opazovalcu zastavi vprašanje, kako si pravzaprav predstavljamo, da je predstava končana – kako in kdaj izvajalci izstopijo iz odrske prezence v vsakdanji gib. Ta razmislek se lepo pokrije z ostalimi odprtimi (ali pa ne-odprtimi) vprašanji, ki jih Poiesis sebstva sproži.

Živa Kadunc, Koridor 2019

Kot doprinos k festivalski beri se želimo posvetiti predstavama, ki sta se potopili najgloblje v to sodobnoplesno “zagonetnost”. V četrtek ob petIh in Poiesis sebstva…Na očitek o zagonetnosti plesa Poíesis sebstva ne ponudi enoznačnega odgovora, ampak vprašanje napoti k odprtosti izkušnje. Predstava pozornost voljnega obiskovalca povede od občutenja težnosti lastnega telesa v mirovanju do ozaveščanja lastne anatomije v gibanju proti celostni zaznavi plesa, ki se odvija okoli njega. Morda gledalec to izkušnjo miselno artikulira in ozavesti. Morda ji samo dopusti, da je, karkoli že je. Mitološka zagonetnost sodobnega plesa se pokaže kot ne tako zagonetna, če smo se mu voljni odpreti.                                                       Samo Oelami, Radio Študent 2019

…Prav zato je neizrečen kriterij med mnogimi, ki so vplivali na končno izbiro predstave, bil tudi ta, da predstava ne sme biti »še ena predstava za mlade«. Klub mladih selektoric je kot odgovor površnim interpretacijam »mladinskega« na oder Druge gimnazije povabil ustvarjalce Poiesis sebstva.

Izbor predstave, ki gledalca sili v razmislek o odnosu med telesom, prostorom in mislijo, do mladih obiskovalcev ni podcenjujoč. Množica teoretskih referenc, izjav, gibalnih vložkov in drugih elementov gledalcu ponudi več možnih referenčnih točk, kot pa jih je sposoben predelati v času trajanja predstave, njegova umeščenost v uprizoritveni prostor pa ga sili v kontinuiran premislek o svoji poziciji v prostoru in v predstavi. 

Klub mladih selektorjev, 2019

Malokateri predstavi v polju gledališča uspe prebiti reprezentacijski okvir, četudi se marsikatera trudi v tej smeri. A participatornost v instalacijski situaciji Vsak zdaj je čas, prostor, ki jo je Snježana Premuš s sodelavci razvila skozi večletno sodelovanje, ki je imelo že nekaj predhodnih (»fizičnih«) manifestacij, dobi povsem novo razsežnost.

Pia Brezavšček, Dnevnik 2019

To so prostori, ki jih ob gibanju tvori telo, ki se spreminjajo ne le glede na pozicijo v fizičnem prostoru, ampak tudi glede na dinamiko in druge kvalitete samega gibanja telesa. So kot živi organizmi, kot enoceličarji, ki nikoli ne zavzamejo statične in dokončne oblike, temveč se vseskozi prelivajo, spreminjajo in prilagajajo. ….Zdi se, kot da je vsak izmed nas zelo občutljiv senzor, ki nenehno zaznava trenutno atmosfero v prostoru in ki poskuša zapaziti neke subtilne trenutke ali intence ostalih ter se nato nanje odzvati tako, da jih podpre ali pa celo uokviri. Med celotno izkušnjo preko tega nastane ogromno piktoresknih podob, ….Morda bo zvenelo preveč sociološko, a to zveni kot res dobra prispodoba za idealen tip delovanja družbe. 

Bit skupajsam, Maša Radhi Buh, Neodvisni.art, marec 2019

Sožitje izrazito individualne izkušnje z idejo grajenja skupnega prostora, sestavljenega iz mikroprostorov, ki se je izrisalo v februarski (laboratorijski) izkušnji, so tokrat izbrani ustvarjalci ustvarili, če uporabimo znanstveno prispodobo, na veliko večjem vzorcu. Ta harmonija individualnega in skupnega je ostala kot podstat za opazovanje možnih načinov, kako med individualnim in skupinskim uravnoteženost išče primerjalno veliko bolj nehomogena množica, s čimer se razvija razmišljanje o drugačnih načinih soobstoja, kot nam jih ponuja današnji dominantni neoliberalni kapitalistični sistem.

Maša Radhi Buh, oktober 2019 Kriterij.si

 

 ...po končanem gledanju sem na svojem obrazu začutila nasmeh, moje razmišljanje je bilo spodbujeno, moj pogled na plesno umetnost in predstave pa malce drugačen. Občutila sem več svobode v lastnem ustvarjanju.

Neža Kokalj, dijakinja SŠVGUGL. Kriterij.si

 

 Individualno telo izvajalcev ni samo plesno telo, je družbeno telo, telo sveta. Ali z Merleau-Pontyjem (fenomenologija kot ozadje je dobro vidna): »Moje telo je narejeno iz istega mesa kot svet.« Dolgotrajna in poglobljena raziskava delovanja telesa (body mind centering), ki je že več kot desetletje podlaga umetniškega ustvarjanja Snježane Premuš in zdaj tudi njenih sodelavcev pri tem projektu, se je na tej točki lahko iztekla v poskus in predlog, kako misliti »somatsko prakso [metode za poglabljanje zavesti o lastnem telesu in njegovo smotrnejšo uporabo] kot gradivo in sistem za revitalizacijo družbenega telesa« in kako vstopati »v nova razmerja skozi raziskavo percepcije« ter opazovanje tega, »kaj nas poganja« v skupnih prostorih. Tehten in dobrodošel načrt.

Suzana Koncut, Kriterij

 

Do tega trenutka smo imeli prostor-čas zgodb, zvokov, glasbe, ritma ter naključnih križanj poti. V tem laboratoriju smo skupno naslavljali prisotnost, globino zavedanja sobivanja s prostorom, časom, dogodki. Imeli smo igrišče. Igrali smo se. Sedaj opazujemo druge pri igri. Zaključna plesna instalacija. Opazujemo, ker je to postala naša pozicija, pozicija gledalca. Realnost umetniškega uprizarjanja je spet tu.

Irena Pivka, Kriterij.si

2012 INTELIGENTNO TELO,  Galerija Vžigalica 

Jedrt Jež Furlan, publicistka, kritičarka, ….                    

Že sama ideja, da dve nekoč vodilni balerini razkrivata nevidno ali vsaj tisto, na kar ob samih prezentacijah veščine in zgodbe v plesu ostaja neopazno – je preverjena in zanimiva.

Nebroj plesnih projektov znanih in antologijskih imen sodobnih scenskih praks se nenehno spopada z enigmo telesa. Tistega, kar telo izraža. Predstavlja. Raziskava, proces in razstava avtorice Snježane

Premuš je odkrivala ravno ta neulovljivi pogon telesa. Vrhunski plesalki, ki sta preverjeno odlični balerini, igralki, koreografinji in performerki sta nam skozi fotografski del razstave odkrivale neoprijemljivo, nevidno. Podobe telesa, ki nam v pogonu življenja uhajajo. Fokusirani deli, ki brez distance odprejo plat manipulacij pogleda, vdolbin, ki spominjajo na neko drugo, manj človeško, pokrajino. Detajli telesa, zvok predstave brez telesa, soočenje labodjih obratov na videu z nagačenim medvedom so oprijemljiv in vidni manevri prezentacije telesa, časa, minljivosti in nemiljivega. 

Vsekakor je bila razstava, prvi razkriti del projekta, dovolj intrigantna, da si zasluži nadaljno podporo, ki bo vodila v projekt. Raziskav telesa je pravzaprav, paradoksalno, malo v sodobnem plesu. Te se bolj osredotočajo na stanja, zgodbe, perfomativnih zarez v telo je manj. Projekt odlikuje brezčasnost, lovi teme in detajle, ki so nenehno prisotni, kar pa jih ne postavlja vedno v fokus dogajanja. Tudi zato so pomembni. 

Marija Skočir, kuratorka in umetniška vodja Galerije Vžigalica

The experimental phase of the project Intelligent body was presented in Vžigalica Gallery, which was an important step in developing the scenario of the upcoming documentary. The space of the gallery offered an ideal place for choreography work with the dancers, who were building an art work, that merges two quite hardly compatible dancing practices -  the ballet and modern approaches to body and movement. The outcome of this experimental phase was not only some research result, but an multimedia gallery presentation, made by some ambitious artists from different fields, who managed to combine several other media with the idea of a dancing performance– the installation, video, photography and experimental music. The exhibition stayed on for few days and the presented approach had very positive feedback from the visitors of our gallery, while it gives a new perspective on experiencing the contemporary dancing practices.

bottom of page